Nikoli nas ne gre veliko na pot, ampak tam med 10 in 20 otrok - zato pa se zares lahko posvetimo drug drugemu in: šele takrat se dajanje in sprejemanje tako med otroki kot mentorji lahko začne. In smo bili priča zabavnim pripetljajem. Neverjetnemu preklopu, ki se v otrocih zgodi med sedenjem za lončarjevim vretenom. Napetim podoživljanjem že znanih, a že spet zanimivih slovenskih bajk in legend. Razposajenim modrovanjem na avtobusu. Čas se je raztezal in krčil - kot glina pod prsti.
dk
Ni komentarjev:
Objavite komentar